CERKEV
Konec 20 stoletja so se pričela arheološka izkopavanja ter raziskave cerkve ter ostalih objektov, ki so se zaključila v letu 2000. Našli so ostanke temeljev še dveh starejših cerkva. Ene iz 13. stoletja v gotskem slugu, druga, starejša pa datira v čas od 500 do 600 let po Kristusu, v romanskem slogu. Arheologi so pri izkopavanju našli le nekaj ostankov kremena in nekaj razbite lončevine.
Sedanjo gotsko cerkev so v letih 1721-1730 dogradili in razširili. Dogradili so prezbiterij z obokom, zakristijo, cerkev dvignili v višino in podaljšali za dolžino prejšne lesene lope, ki je bila pred cerkvijo.
Ker so se v Mekinjah pričela velika barokizacijska dela (predelava gotske cerkve-obokanje), je takratni Šmarski vikar Franc Mihael Paglovec odkupil strop nad korom in pod njim. Saj ima ta sekundarni del stropa večje kasete in se je v prvotni obliki ohranil še do danes.
Cerkev ima kasetni strop, katerega so v celoti obnovili v Ljubljanskem restavratorskem centru. Obnova je trajala sedem let. Maja leta 2004 so ga dokončali, pripeljali nazaj in ga tudi montirali na strop cerkve. Kasete, strop pod korom pa je restavrator obnovil kar v cerkvi. Na sredini kasetnega stropa sta sliki sv. Mateja in sv. Miklavža.
- Na grebenu, kjer je sedaj mobilna antena je bila prvotno tudi cerkvica, saj so našli poleg grobove. Med drugo svetovno vojno so Nemci razbili krovne plošče. (ena krovna plošča je vzidana v hlevu v vasi Hruševka). Arheologi so leta 2000 našli še en z ploščo pokrit grob in ga takega tudi pustili.
Sedanjo gotsko cerkev so v letih 1721-1730 dogradili in razširili. Dogradili so prezbiterij z obokom, zakristijo, cerkev dvignili v višino in podaljšali za dolžino prejšne lesene lope, ki je bila pred cerkvijo.
Ker so se v Mekinjah pričela velika barokizacijska dela (predelava gotske cerkve-obokanje), je takratni Šmarski vikar Franc Mihael Paglovec odkupil strop nad korom in pod njim. Saj ima ta sekundarni del stropa večje kasete in se je v prvotni obliki ohranil še do danes.
Cerkev ima kasetni strop, katerega so v celoti obnovili v Ljubljanskem restavratorskem centru. Obnova je trajala sedem let. Maja leta 2004 so ga dokončali, pripeljali nazaj in ga tudi montirali na strop cerkve. Kasete, strop pod korom pa je restavrator obnovil kar v cerkvi. Na sredini kasetnega stropa sta sliki sv. Mateja in sv. Miklavža.
CERKEV IMA ŠTIRI OLTARJE Z PRAV TAKO ZANIMIVO ZGODOVINO:
Danes je cerkev še aktivna kot podružnična cerkev Župnije Šmartno v Tuhinju. Tako se v njej vsako leto še vedno odvijajo svete maše ob različnih priložnostih.
- Glavni oltar cerkve je lesen, baročna arhitektura stebrov, zidcev volut in atike iz delavnice Gaber Bergant v Kamniku iz leta 1741. Oljna slika sv. Miklavža v glavnem oltarju je delo slikarja Valentina Metzingerja in je bila leta 1920 restavrirana. Okoli leta 1990 je bila na slikarski razstavi v Parizu. Kip sv. Miklavža je tudi v vdolbini glavnega oltarja in je bil leta 2002 restavriran-obnovljen)
- Dva stranska oltarja na notranji strani sta razširjena na obok prezbiterija-baročni iluzionizem iz sredine 18. stoletja. Na steni je slikana arhitektura z atiko, ki obdaja oltarno sliko v okvirju. Na levi strani je v atiki monogram Marije, kjer je nameščena slika sv. Lucije. Na desni strani pa v atiki monogram imena Jezusovega, kjer je nameščena slika sv. Marka.
- Na severni steni je oltar sv. Frančiška Ksaverija. Slika v atiki sv. Job in glavna slika sv. Frančišlka sta delo slikarja Jelovška. Glavna slika je iz leta 1724. Oltar z letnico 1784 ima še ohranjene "grabljice" rokoko izdelave za sveče in kanon tablice.
Danes je cerkev še aktivna kot podružnična cerkev Župnije Šmartno v Tuhinju. Tako se v njej vsako leto še vedno odvijajo svete maše ob različnih priložnostih.
MEŽNARIJA
Mežnarija sv. MIklavža je skromna kajžarska hiša. Arhitekturno-etnološko zanimiva, saj se je v prvotni obliki ohranila do danes. Ima še delujočo črno kuhinjo, kar je že prava redkost. Pod eno streho, in v ravni liniji ima stanovanjske prostore, pod in hlev za živali. Hiša stoji na skali in ni podkletena. Tudi podstrešnih sob ni, saj je podstrešje služilo za senik.
Stavbo mežnarije je omenjal že Šmarski vikar Franc Mihael Paglovec v svoji kroniki leta 1723, kjer pravi, da so na mežnariji naredili čisto novo ostrešje. Iz tega zapisa kronike se vidi, da je stavba stala že davno prej. Hiša spada pod vas Gradišče, ki se prvič omenja 1297, Če pogledamo namembnost ter gospodovanje sta pa bili mežnarija in cerkev objekta gorske soseske (5 vasi) na drugi strani hriba. Vaščani/farani teh vasi so torej vse stavbe na Gori skozi zgodovino vzdrževali in popravljali. Sicer pa je lastnik Ljubljanska Škofija.
Nekateri etnologi so nam po ogledu stavbe razložili, da se je stavba gradila v dveh delih. Prostori kuhinje, kamre in štalce so bili zgrajeni najprej, medtem ko je Izba bila dograjena kasneje. Elektrika je bila napeljana leta 1952 (kot tudi v celotni Tuhinjski dolini), telefon pa leta 1998.
Glavni prostor v Mežnariji je izba-(hiša smo jo v naših krajih imenovali), ker je potekalo vsakodnevno življenje ljudi, ki so stanovali v tej hiši. Prostor ogreva krušna peč. Značilno za tako izbo je tudi Bogkov kot in večja kmečka miza pod njim. kjer se je obedovalo.
Vhod v bivalni prostor gre skozi črno kuhinjo. Take kuhinje so bile do leta 1950 še kar značilne za naše kraje. V kuhinji ni bilo štedilnika in se je hrana kuhala kar v krušni peči. Ko so pozimi prašičke zaklali so lahko meso dimili pod stropom. V kuhinji je betonski pod z letnico 1910. Iz kuhinje je tudi vhod na gank in v majhno kamrico, ki jo sedaj uporabljamo za priročno kuhinjo.
Stavbo mežnarije je omenjal že Šmarski vikar Franc Mihael Paglovec v svoji kroniki leta 1723, kjer pravi, da so na mežnariji naredili čisto novo ostrešje. Iz tega zapisa kronike se vidi, da je stavba stala že davno prej. Hiša spada pod vas Gradišče, ki se prvič omenja 1297, Če pogledamo namembnost ter gospodovanje sta pa bili mežnarija in cerkev objekta gorske soseske (5 vasi) na drugi strani hriba. Vaščani/farani teh vasi so torej vse stavbe na Gori skozi zgodovino vzdrževali in popravljali. Sicer pa je lastnik Ljubljanska Škofija.
Nekateri etnologi so nam po ogledu stavbe razložili, da se je stavba gradila v dveh delih. Prostori kuhinje, kamre in štalce so bili zgrajeni najprej, medtem ko je Izba bila dograjena kasneje. Elektrika je bila napeljana leta 1952 (kot tudi v celotni Tuhinjski dolini), telefon pa leta 1998.
Glavni prostor v Mežnariji je izba-(hiša smo jo v naših krajih imenovali), ker je potekalo vsakodnevno življenje ljudi, ki so stanovali v tej hiši. Prostor ogreva krušna peč. Značilno za tako izbo je tudi Bogkov kot in večja kmečka miza pod njim. kjer se je obedovalo.
Vhod v bivalni prostor gre skozi črno kuhinjo. Take kuhinje so bile do leta 1950 še kar značilne za naše kraje. V kuhinji ni bilo štedilnika in se je hrana kuhala kar v krušni peči. Ko so pozimi prašičke zaklali so lahko meso dimili pod stropom. V kuhinji je betonski pod z letnico 1910. Iz kuhinje je tudi vhod na gank in v majhno kamrico, ki jo sedaj uporabljamo za priročno kuhinjo.
ŽIVLJENJE V MEŽNARIJI
V Mežnariji so vedno stanovali podružnični mežnarji, katerih naloga je bila zvonjenje in krasitev cerkve, ko je bila maša v cerkvi. Mežnarji so se preživljali s kmetovanjem in biro. Kasneje pa so očetje bili zaposleni v tovarni v Kamniku.
Do pomladi leta 1999 je bila hiša vseljena in je v polni meri služila svojemu namenu, sicer pa se je mežnarjeva mama odselila v novo hišo v Gradišče in sedaj živi tam.
V Mežnariji so vedno stanovali podružnični mežnarji, katerih naloga je bila zvonjenje in krasitev cerkve, ko je bila maša v cerkvi. Mežnarji so se preživljali s kmetovanjem in biro. Kasneje pa so očetje bili zaposleni v tovarni v Kamniku.
Do pomladi leta 1999 je bila hiša vseljena in je v polni meri služila svojemu namenu, sicer pa se je mežnarjeva mama odselila v novo hišo v Gradišče in sedaj živi tam.
TURISTIČNO DRUŠTVO
Z namenom obnove ter ohranjanja etnološko-kulturne dediščine na Gori je bilo leta 2003 ustanovljeno Turistično društvo Gora sv. Miklavž, ki je aktivno še danes. Člani društva smo ljudje iz širše okolice, ki radi zahajamo na Goro in nam tovrstna dediščina veliko pomeni. Vse objekte in njihovo okolico zato s ponosom vzdržujemo ter jih ohranjamo dostopne vsem ljudem.